Ko zapolnjuješ križanko, božaš.

Božaš, ko s križišča izvoziš proti klančini,

ko pada mrak in premlevaš v pretekliku.

Ti, ki ne nosiš ure ne časa.

Raniš sebe, ko me varuješ pred trnji

in rušiš moje pregrade,

ki nimajo pravega mesta.

Kot tudi moja bolečina ne.

Je produkt človeštva.

Zato je moja rana tvoja in tvoja moja.

In ko ljubezen krvavi,

je kri tista, ki povezuje absurdno.

Prepleta se kot vezalki na obuvalu,

ki ga nisi nikoli obul.

In tako me božaš.

Kot oče svojega otroka,

tudi ko njegove solze presežejo čas nebogljenosti.

Tina Pegan