Bojim se mrzlih pogledov,

zaigranih nasmehov, 

zlaganih stiskov rok,

dovolj imam pretvarjanja

in

zagotovil, da bo še vse v redu.

Kaj pa, če ne bo?

Kaj, če se vse podre?

Kaj, če upanje umre?

Žeja me prisili,

da spijem kozarec vode,

pogledam na uro,

pol deset zvečer je,

vse se je umirilo,

ugaša dan,

jaz pa sedim za mizo,

sama, in premišljujem o preteklosti, 

nizam spomine v mislih,

stiskam prste v pest, 

ko se zavem svoje minljivosti.

Bo kdaj bolje?

Bo sploh kdaj drugače?

Zakaj tako težimo k temu,

da bi bila prihodnost lepa?

Česa se v resnici bojimo? Kaj nas plaši?

Zakaj bi radi, da je prihodnost svetla,

če pa sploh ne vemo, česa si želimo?

Pravijo, da čas celi rane,

pravijo, da vse mine, kot minejo jutra

in dnevi in tedni in meseci in leta in desetletja.

Minejo - vse mine, torej

bo minila tudi bolečina.

Larifari.

Bolečina ostane, preoblečena v žalost, ki ne mine, 

ampak vztraja.

Vztraja dokler živiš,

in ko enkrat umreš,

umre tudi žalost?

Seveda ne - zdaj jo občutijo vsi, 

ki so ostali.

Vsaj mislimo, da bo tako.

Preveč žalosti škodi srcu,

a škodi mu tudi cigareta, 

a ljudje kljub temu kadimo,

škodi mu tudi alkohol,

a ljudje kljub temu pijemo,

ne zmenimo se za vse škodlijve stvari,

ki krajšajo naš vsakdan na Zemlji,

in še kar kadimo,

in še kar pijemo.

Vem, sedanjost je trpka,

preteklosti več ni,

prihodnost pa je negotova.

Kljub vsemu vztrajam.

Kljub vsemu se trudim živeti.

Če bi bilo tako preprosto umreti,

bi bilo dosti manj ljudi na svetu.

Pravijo, da je življenje lepo.

Ja, mogoče res je,

mogoče za nekatere,

za vse ostale pa: živeti pomeni trpeti,

živeti pomeni vztrajati,

čeprav ne veš, zakaj.

Živeti,

trpeti,

vztrajati. 

Je v tem poanta?

Anabea