Sprva ni imel imena kuža ta,

v jarku ga je našla neka gospa.

Ni mogla verjeti, da lahko nekdo

zavrže nedolžno živalico.

Odnesla ga je v naročju domov, 

čeprav je komaj hodila še s palico.

Kdove, kaj bi s tem revčkom bilo,

če ne bi naletel na to prijazno gospo.

Doma je dolgo premišljevala, 

katero ime bi mu izbrala:

Reksi, Piki, Miki, Riki,

Bobi, Taček ali Luks.

Nobeno ime ni bilo tisto pravo,

še kuža je čudno zmajeval z glavo.

Potlej se mu je uzrla

v svetleče rjave se oči 

in mu rekla:

"Seveda, kuža Zlatko bodi ti."

Zlatko je veselo zalajal glasno,

saj mu mu njegovo ime všeč je bilo.

Še bolj veseli so njeni vnuki postali,

ko so novega družinskega člana spoznali.

Zlatko uživa pri njih pasje življenje lepo

in družina pravi, da je vreden VEČ KOT ZLATO.

anja_i