včasih
sem brezmadežna sekira –
ki išče kost, da bi jo zdrobila in zlomila,
medtem ko svet krvavi
po mojih angelskih krilih in me obtežuje,
tako da je moja sposobnost letenja nemogoča.

vsake toliko časa
dobim sporočilo,
z neznane številke,
ki me vabi na pijačo
in mi ponuja prenočišče.

te osebe ne poznam.
verjetno tudi ona ne pozna mene.
a zdi se dovolj prijazna
in precej prijaznejša
od cele čete človeštva,
ki me ni nikoli nič drugega kot prezirala.

po radiu slišim novice.
vem, kakšni so ljudje.
na grobovih potrebujejo rože,
a takrat niso več koristni nikomur.

kdaj si nazadnje slišal
za slabega mrtveca?
ali za umirajočega, ki bi še komu želel slabo?

smrt ljudi vedno strezni.
nekaj je na njej,
kar te skoraj prisili v nasmeh,
ker je tako dokončna.

morda je to razlog.
morda večina od nas res potrebuje sekiro.
morda si jo želimo globoko v mesu,
da bi imeli dobro zgodbo za povedati.
bog ve, vse dobre zgodbe so izumrle.

včasih
sem nevarnost v nastajanju –
in naenkrat –
se ženske kar zgrinjajo.
videti je, da jih to privlači.
videti je, da me želijo videti, kako razpočim lobanjo ali
izbrišem pesem nekoga drugega.

ženske potrebujejo adrenalin
in potrebujejo pravo vrsto nasilja.
a tega nikoli ne bodo priznale.
njihova nedolžnost traja le toliko, kolikor trajajo njihove možnosti.

sedim
v temni sobi.
ura še ni niti poldneva odbila
in povsod je sonce –
povsod, razen tukaj.

spomnim se preprostejšega časa,
ko se je bilo tako lahko zbuditi
in preprosto narediti tisto,
kar si moral narediti.

skoraj otroško je bilo,
kako lahko je bilo vse skupaj.

kot da nihče še ni bil ranjen
in kot da nihče nikoli več ne bo ranjen.

rad bi spet živel v tistem svetu.
v svetu prask
in modric
in popolne brezbrižnosti do vsega tega.

pa vendar
se ti dnevi ne bodo nikoli vrnili k nam.
dnevi večne zore.
dnevi olepšanih smehov.

včasih
ne zmorem pisati.

danes ni bil tak dan.

a kdo ve,
s čim si zobje
jutrišnjega dne
brusijo svoje čeljusti.

Hors