Glava je spustila breme,

gledava se iz oči v oči,

polna jeze,

obžalovanj,

nisva srci več,

ki bijeta kot eno.

Le ples v dežju imava,

ni več sonca vsak dan,

le oblaki se podijo,

vse bolj daleč sva si,

vse besede so zaman.

Srce – to naj govori zdaj,

pusti pamet,

naj blebeče,

polno žalosti,

ne sreče,

moralo je pretrpeti,

nevedoč,

kaj še sledi.

Vse povedala sva si,

pa vseeno še ostaja

neizgovorjeno v zraku.. nekaj,

spet po solzah zadiši.

Dež se je ulil na naju,

grom mogočni zdaj besni,

ples v dežju nama ostaja,

plešiva – da se zjasni.

Anabea