Za M.

Ko suhe solze v grot pometa sama,
Bobni in melje drob, ki pesem nosi,
Da leze stih po oškrbljêni kosi;
Pod njim noč odleži Pikova dama.

Zrcala pa konveksna so v samoti;
Podobe so popačene, grozeče;
Premalo eno je oko motreče,
Da Pesem zaigrala bi v celoti.

Na prtu, ki prekriva tiho polje,
Pod kožo skrito, v verze preorano,
Se s šivi drugimi razpne v vesolje;

Naj freska ali šele madež moker
Ob njej leži, tkanina neizprano
Blaži oči. In dalje teče poker.

Aleksandra Kocmut - Kerstin