Odstrel
Odstrelil te bom še to noč, ko boš iskala zavetje
na jasi, preštevala pasti, ki te lahko vkleščijo, pohrustala vse
oreščke, ki sem ti jih nastavil kot vabo, ker vem, da si takrat
nedovzetna za dogajanje, melješ in hrustaš in spuščaš glasove, ki
obnorijo marsikaterega lovca. Čakam te na preži, odišavljen s
prijetno aromo, ki privablja samice, s čistimi nohti, ki jih tvoje
oko pikolovsko ocenjuje, ko se ti kakšen lovec približa. Ko se boš
prikradla na jaso, te bom zavonjal in moji puški ne bo potrebno
pritisniti na petelina, pripravljena bo, nabita in namerjena v
tvoje medeno mednožje. Malo sem se popraskal za ušesom, ker nisem
najbolj prepričan v teorijo, da lovci že vedo, kam morajo meriti.
Ne zmorem več krotiti puške. Padla boš kot zrela hruška, ki
vabljivo poplesava na veji, se ob padcu razpoči in pocedi zrelost,
ki jo moj lovski nagon mora poskusiti, polizati vse rosne kapljice,
ki so se nabrale na razpočnici. Kako sladka in okusna si moja
medenka momljam in samo razmišljam, kako bi zarezal vate z ostrino
noža, te trančiral in vohal tvojo toplo telo, ki trza v zadnjih
izdihljajih. In? Sliši se pok.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ajda
- 29. 11. 2009 ob 11:28
- Prebrano 1132 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 489
- Število ocen: 15
