Niso vse poti posute z belim rižem,
kajti sol ti razje sledi na obrazu,
medtem, ko čakaš, da mine še en
togi kazalec na stenski uri življenja.
Prekleta naj bo moja travna ruša,
v njej le trnje in izčrpajoča suša.
Nežne bele cvetlice odpirajo usta
in tiho, tiho umirajo - pokončne.
Obrnem se proti soncu, nastavim veke.
Življenje!
Diha mi za vrat in upogiba vejevje.
Vdahnem to čistost. Vzamem jo.
Podarjam jo tebi.
Naberi si belih rož. In poljub
naj pobarva dotike v rožnato.

Silva Langenfus