če se drevesa sklanjajo čisto k tlom
in te mravlje grizejo v podplate,
roževinaste in ožuljene od dolge poti.
Saj ne moreš obrniti telesa,
ki je postalo težje od drevesa,
in roke imaš posajene globoko v zemljo,
tako da ne veš, ali so že pognale korenine
tja v globočine …
Ne odiraj divjadi, kože ne dišijo lepo.
Za vedno ti ostanejo v nosnicah.
In postane ti žal. Tako zelo žal.
Sprejmi! Ne moreš nazaj.
Niti ne obračaj glave, ki se še edina
lahko sprehaja po telesu vidnega.
Zapre oči in pluje, pluje …
Sive so poti v glavi. Iz črnih in belih poti.
Pojdi, o, pojdi naprej. Zopet do začetka.

Silva Langenfus