če ni stiske,
si jo moraš izmisliti.

sedim na balkonu
in tam je cerkev
in nekaj dreves
moja zadnja cigareta
in osa na ploščicah, ki precej žalostno trza.

verski blaznež bi ubogo žuželko imenoval ateist.
jaz jo vidim takšno, kot je:
               narava, ki poskuša izenačiti možnosti.

razmišljam, da bi moralo biti človeštvo naslednje.

izbrišem tudi naslednjih nekaj vrstic.
te dni
porabim več časa za brisanje besed
kot za njihovo dejansko tipkanje.

razmišljam, da imajo bakterije večjo vrednost kot človek.

grem in popraskam psičko po smrčku,
v svojih zadnjih dneh je.
zdi se, kot da je bilo še pred eno uro, ko je tekla
brezskrbno in smeje
skozi travo in nabirala palice.

razmišljam o volkovih.
razmišljam o kosteh.
razmišljam o izumrtju naše vrste.

izbrišem še več verzov.
nič se ne prime ali pusti vtisa.

zakaj to počnem?

eden od sosedov zažene avto
in se odpelje.
za seboj pusti vonj po bencinu
in izpušna cev se kadi kot odvisnik od cracka na pogrebu
drugega odvisnika od cracka.

razmišljam o tehnološkem propadu.
razmišljam, da bi morali zdaj nehati.

preberem pesem
in si želim,
le želim si,
da nekako ne bi bil dan čista izguba.

osa je nehala trzati in je zdaj
mirno mrtva na tleh.
pravimo, da se bojimo smrti,
a ko se enkrat naseli:
              ni nič bolj dobrodošlega
              ali razsvetljujočega.

v zadnjih sekundah
upam, da ne bom videl nobenih prebliskov,

              le sunek noge
              le tih »ššš« skozi krik slovesa

               in mir.

razmišljam, da bi moralo biti človeštvo naslednje.

Hors