Krasna ura,
Pozna ura,
ko v mraku se poezija kuha.
Glava tuhta,
bere, piše,
čaka na idejo da si pot izriše.
Oh, zgubljena duša
v zgubljenem gaju.
Ko kača...   grešno je ponudila jabuk.

Telo in kri
se pretaka v trenutkih.
Bobnenje v prsih,
ki kliče srce k bitki.

Poželenje sadja ki zori,
ko je zunaj suša.
Napaka in greh je le,
ko glava ve,
a srcu pravi da ne sme.
Tist moment,
ko dotik preglasi vsa čustva.

Zdaj rano jutro,
ovito še v mraku.
Objem te teme,
ko stopaš nazaj,
nazaj k svojem jazu.
Vrnitev k sebi,
luči,
Svojemu izvornem potencialu.

Rochus