Tamle so vrata.

Med njimi in hodnikom visi 

5 toplih  bund, 6 parov copat,

nekaj šalov, pisanih kap.

Visijo tudi jezni zaloputi, 

navihani smeh, 

pozabljeni ključi,

dve sliki živali, 

motno zrcalo,

v snop povezan šop sivke, 

star anorak.

Visijo objemi,

polomljen dežnik, 

okrušeni deli igrač, 

ovitek starega telefona,

Andrejev prisrčen pomah. 

Tamle so vrata.

Včasih se kdo od otrok 

obeša  na zvonec, 

ki je nad  njimi,

sicer pa skoraj nikoli 

nihče zares ne pozvoni. 

Tamle so vrata,

ne vem zakaj so tako daleč,

še manj zakaj je pred njimi toliko reči.

Včasih se komaj dokopljem do kljuke,

potem me prešine in sploh ne odklenem.

Je veter, so tujci, je poštar. 

Lahko nam odpihne, vzame, odnese 

cel kup samo naših 

brezsmisla posebnih,

zelo nujnih stvari. 

Ajdovakasa