Tvoji koraki odmevajo,
moji so komaj slišni,
senco sence zakrivajo
in oblaki v daljavi
so vse bliže.

Slike mest,
ki jih nebom nikoli
videl,
vonj ulic,
ki se spomnijo
ljudi pred nama
in nežne kože deklic,
ki so zdaj le starke.

Prižgiva en joint,
pokadiva en čik.
ker čakamo v času
naš čas,
ker odmevamo kakor krik
nekoga, ki bo znova šel najino pot
na poti v nikjer,
le v sebi,
boleče v sebi.

Karel