Rože cvetijo v vrtu pomladi,
plesoče v vetru, ki sladko diši.
V barvah rdečih, rumenih, belih,
kot strast v srcu, ki miru ne pusti.

Vsaka je pesem, vsak list je rima,
njih vonj je kot jutranji smeh.
Kot nežna beseda, kot skrita uganka,
ki v duši um prebudi.

Ah, ljubezen – ti divja roža!
Ko v misli seješ mi sladke skrbi.
Kot trnje zbadaš, kot cvet me omamljaš,
kot veter v laseh mi srce zbeži!

Ne daš mi miru, preganjaš spomine,
vsak utrip si, vsak dih, vsaka sled.
Kot rože v vrtu, kot pesem v vetru,
kot sočen poljub, ki nikdar ne zbledi.

Matjaz Maucec