Vzpostavila sva stik
v nevtralnem okolju kavarne,
temperatura prostora stabilna,
a med nama se je začel
nepojasnjen porast toplote.
Tvoj nasmeh je deloval
kot sprožilec:
mišice obraza so se skrčile.
Najin pogovor je potekal linearno,
z občasnimi odkloni,
ki so se izkazali za ključne podatke.
Vsaka beseda je povečala korelacijo,
vsak smeh zmanjšal entropijo med nama.
Ko si se me dotaknila,
ni šlo za naključje,
temveč za natančen prenos signala:
koža na kožo,
živčni impulzi,
kemična kaskada,
ki je porušila mojo notranjo stabilnost.
Opazil sem,
da se čas ne obnaša več pravilno.
Minute so izgubljale enakomernost,
večer je postajal gostejši,
kot da bi bil pod vplivom
najine gravitacije.
Poljub je bil kratek,
a statistično odločilen.
Verjetnost nadaljevanja
se je nenadoma približala ena.
Ob slovesu nisva izrekla obljub.
Podatki niso bili popolni.
A model je kazal jasen trend:
ta eksperiment
ni bil ponovljiv z nikomer drugim.
In čeprav nisem dokazal ljubezni,
sem jo izmeril
v vseh spremenljivkah,
ki so mi bile dane —
in vse so kazale nate.

Dejan Živko