
Vzpostavila sva stik
v nevtralnem okolju kavarne,
temperatura prostora stabilna,
a med nama se je začel
nepojasnjen porast toplote.
Tvoj nasmeh je deloval
kot sprožilec:
mišice obraza so se skrčile.
Najin pogovor je potekal linearno,
z občasnimi odkloni,
ki so se izkazali za ključne podatke.
Vsaka beseda je povečala korelacijo,
vsak smeh zmanjšal entropijo med nama.
Ko si se me dotaknila,
ni šlo za naključje,
temveč za natančen prenos signala:
koža na kožo,
živčni impulzi,
kemična kaskada,
ki je porušila mojo notranjo stabilnost.
Opazil sem,
da se čas ne obnaša več pravilno.
Minute so izgubljale enakomernost,
večer je postajal gostejši,
kot da bi bil pod vplivom
najine gravitacije.
Poljub je bil kratek,
a statistično odločilen.
Verjetnost nadaljevanja
se je nenadoma približala ena.
Ob slovesu nisva izrekla obljub.
Podatki niso bili popolni.
A model je kazal jasen trend:
ta eksperiment
ni bil ponovljiv z nikomer drugim.
In čeprav nisem dokazal ljubezni,
sem jo izmeril
v vseh spremenljivkah,
ki so mi bile dane —
in vse so kazale nate.
Ufff, tudi mene je dosegel porast toplote
... krasna pesem (*_*)
Lep pozdrav, Marija
Teorijo najDe ko Živ.
eksáktna znanost zaljubljenosti
aksiomi prvega dne (mojstrsko si definiral)
temu potem sledijo še aksiomi prvega tedna,
prvega meseca, prvega leta .....
zadnjega desetletja, zadnjega meseca, zadnjega ure...
in dobiš popolno sliko. ura dRame
रामा
Zanimiva pesem, ki srečanje povzdigne na eksperiment z raziskovalnim izrazoslovjem ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Dejan Živko
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!