poglavje i: bar se odpre ob zori

dan pride kot slaba kri
tiho
vztrajno
z obrazom, ki ga poznaš

sedim z možmi
ki so izgubili imena
v časovnih karticah in poceni vojnah
njihove roke so zemljevidi krajev
kamor nihče ni hotel iti

bolečina sprva ne kriči
naroči pijačo
počaka
nasloni se na pult
kot da ji pripada

natakar ne reče ničesar
ve, da bolečina pusti dobro napitnino
ve, da je olajšanje nikoli ne

pijem, ker je kozarec iskren
ko je konec, se razbije
to mu zavidam

poglavje ii: anatomija vzdržljivosti

bolečina ni pošast
to je laž, ki jo prodajajo pesniki
je sodelavec
ki nikoli ne vzame prostega dne

pride zgodaj
odide pozno
poje tvoje kosilo

naučiš se delati ob njej
rama ob rami
kot možje, ki vlečejo mreže
v mrzli vodi

o upanju ne govorimo
upanje je premehko
govorimo o vremenu
in o tem, koliko časa telo zdrži
preden se odloči drugače

tako zveni preživetje:
kratki stavki
čisti robovi
nobenega odvečnega diha

poglavje iii: ljubezenska pisma, zapisana na modricah

ljubil sem nekoč
kar pomeni
da sem krvavel brez prič

ljubezen ni pozdravila bolečine
dala ji je razlog
obliko
usta, skozi katera je govorila

ležala sva v postelji kot ranjenca
štela razpoke na stropu
in se pretvarjala, da so ozvezdja

njena tišina je bila boljši zdravnik
kot moje obljube
vedela je, kdaj je rano treba pustiti pri miru

ko je odšla
je bolečina ostala
zvesta kot pes
ki ne razume zapuščenosti

poglavje iv: olajševanje lahkotnosti

tukaj je trik, ki te ga nihče ne nauči:
bolečine ne ubiješ
naučiš jo sedeti

nehaš se boriti z njo
kot s pijancem v uličici
in začneš hoditi z njo
po sredini ceste

postaviš meje
pristaviš stol
čas, ko lahko govori

lahkotnost pride v majhnih zločinih
jutro brez groze
smeh, ki te preseneti
kot najti denar v starem plašču

to ni sreča
to je premirje

in premirja
rešijo več življenj
kot zmage kadarkoli

poglavje v: zadnja svetloba

na koncu
ni nauka
le tiha soba

bolečina je tam
starejša zdaj
manj neučakana

sediva skupaj
opazujeva, kako se svetloba tanjša
kot mož, ki zvija zadnjo cigareto

ne prosim je, naj gre

ona ne prosi mene, naj ostanem

tako se konča:
ne z ozdravitvijo
temveč z razumevanjem

lahkotnost bolečine
ni odsotnost bolečine
je vedenje
da jo lahko nosiš
in še vedno hodiš naprej
brez šepanja
vsaj ne preveč

Hors