Nekje na robu preteklosti

stoji hiša na soncu.

Na mizi ob oknu cvetijo dotiki.

Iz lonca na pultu kipijo besede.

Pod odejo na kavču so topli objemi.

Pot do hiše se je zdavnaj zarasla.

Dolgo tega, ko je bila še široka,

gladka in uhojena,

sva miže stopala po njej,

se potapljala v dotike,

grela ob besedah

in prebujala v objemih.

Zdaj od daleč pogledujem

skozi trnje proti oknom,

ki se kopajo v soncu.

Sredi vrta Apolon igra svojo liro.

elenamaja