Iz skupne prsti je pognal ukoreninjen duh,
hranila ga je reka s stalnim tokom,
naučil se je diha gorskih sap,
kjer divji vetrovi in težki nalivi lomijo svet.

Kot granit, izklesan na razgibanem grebenu,
neomajna podoba kljub soncu in neurju,
hrani spomin pojemajoče svetlobe,
v sebi ohranja bistvo, resnično in toplo.

Kot najostrejši led, ki z ostrešij visi,
je našel konico modrosti,
tiho in potrpežljivo zrcali nebo,
na samotnih, visokih in neizprosnih tleh.

To neomajno bitje, izklesano z leti,
pozna tišino, globljo od morja solza.

Tomaž Jevšenak