Krvava tema iz duše pronica,

Voda, ki pronica skozi apnenec.

Svinca polna pljuča, srce,

V snu odprtih oči.

Čeprav se zdi, kot da je ni,

V luknji, prepadu, bedi.

V meni balade prepeva,

Moja duša izgoreva.

V krvavem bratu,

Jaz vidim zdaj tebe,

Jaz vidim sebe, 

Kdo si ti, ki tako me gleda?

Sestavljen iz žil, srce ti utripa,

Namesto oči tvoje jame so prazne,

Koža ti bila je sneta, 

Tvoj vdih, izdih, suh a moker.

In ti me gledaš.

Gledaš me v globino duše.

Samega sebe gledam.

Z izkopanimi očmi.

Vem kdo si.

V potokih, ki apnenec topijo,

V moji krvi se črvi množijo.

Izkopane oči vržem v zrak,

Iz prepada svoje mladosti.

Duh navigatorja me bo vodil,

Preplul sem veliko dežel,

Zdaj sem bolj moder kot rdeč,

V črnem morju slane smrti.

Tišina čeri, navigator govori,

Naj spustim srce, naj bo svobodno,

Nič ni resnično, dokler ne čutiš,

Sedaj ne bom odnehal, ne bom spodletel.

Moram še naprej slediti,

Kam grem, jaz ne vem,

Vem samo kje sem bil,

Sanje ostre so, svet sprejel me bo.

In čakam, da odbije, mi zvonec v uri,

Moja ladja me pelje,

Peska časa steklena je ječa razbita.

In sedaj boš ti naredila dež,

V puščavi, medtem ko jaz iščem resnico,

Klical sem piramide, naj me potisnejo,

Sarkofagi so me ugledali.

V razpokah časa sem skakal,

Rekla si, da lahko vsi začnemo dež,

Da vsi lahko obrišemo solze,

Da se vsi lahko spremenimo.

In čutim kako se razpoke večajo,

Moji listi oveneli v kapljah ozeleneli,

Na jeziku kaplje življenja,

Nad mano sonce, ki ga zakriva luna.

In jaz vem o bolečini, ki jo čutiš,

Mi deja, moj krvavi brat,

Mi deja sestra vode in dežja.

In čutil jo boš od zdaj, do večnosti,

Ker pekel ni tako slab kraj,

Saj traja od sedaj v neskončnost.

Slišim zvok mašin, kako se oljijo,

Olje mi črno se zdaj je vnelo,

Me ognjeni motor je premaknil,

Oči mi je ponovno iztaknil.

Mar te školjka brez oči ne pogleda nazaj,

Ko jo ti gledaš?

Mar tema ne vrne pogleda, ko strmiš v njo?

Z iztaknjenimi očmi, ki mi zdaj letijo v zraku.

Na zidu je zapisano,

Tega nihče sicer ne ve,

Toda smisel življenja,

Nekje je.

V križu vseh križev,

Trubadur črnega morja,

Potujem in prepevam,

Z iztaknjenimi očmi te gledam.

Jaz sem okostnjak,

Krvi in mesa brat,

Sestra vode mi je vzela,

Senca me rojeva.

Čeprav videti ni,

Ker imam le kosti,

Se moj obraz smeji.

Pridi v mojo sobo,

Da vidiš moje knjižnice,

Moje spomine,

Sedaj vidiš le vrline,

Mar te ne zanima od kje so prišle?

Kaj so te tekočine?

Potoki črnega zlata, ki v senci sonca gorijo rumeno.

Okostnjak je moje ime moj brat,

Jaz sem usoda in sem smrt.

Vzamem vse in vse ti dam.

To moj je dar, to moj je čar.

Ko se teme bojim, 

čeprav v njej živim,

Skozi luknjo glavo molim,

V siju zvezd gorim.

In ko se svetloba spremeni,

Se mi zazdi, da v meni nekaj tli,

Kot da je nekdo vedno tam,

Ki pokaže mi to, kar imam.

Kar vedno nosim v sebi,

Čeprav je tema,

Sta tudi sonce in dež,

Včasih se bojiš pogledati,

Ker veš, da te tisto že gleda.

In tako se začne ples smrti.

Smrti, ki je resnična,

Ki je živa.

Kajti le najlepša je tista smrt, ki je živa.

In te zaprosi za roko, 

Tartinijeva violina te v svoji glasbi povede,

Prikliče ti roko in željo, da stopiš v sredino.

Tam se čas ustavi, v toku ognja,

Ki gori, a ne boli, stopaš skozi pepel po gorečem oglju.

Tvoj duh vstane in odleti.

In jaz sem plesal in sem pel,

Prepeval sem pesmi sveta.

Vzela mi je dlan,

Popeljala me je stran,

V krogu smrti,

Duhovi so me objeli.

Po krvavih potokih styxa,

Haron me je peljal,

Deset kopeljk mi je vzel.

Prišel sem do keliha zlata,

Smrt ga vzame, mi ga da,

V njej zopet vidim vino rdeče,

Kri mojega mesa.

Ko ležiš v svojem snu,

Se zbudiš iz sanj in spiš s smrtjo.

Ko ležiš v svojem snu,

A v resnici plešeš z njo.

A nikoli več ne bom plesal,

Dokler ne plešem s smrtjo.

Erazem Skuk