Čutim, da odhajaš, da se poslavljaš od Zemlje kot planeta,

Čutim, da odhajaš, da si dobila klic, morda od starega očeta.

Čutim, da odhajaš, da se tvoj čas na Zemlji zaključuje,

odhajaš tja, kjer te skupina angelov pričakuje.

Čutim, da odhajaš in vem, da prav je tako,

nikoli ni »pravi čas« za (do)končno slovo.

Čutim, da odhajaš, da se tvoja duša poslavlja,

da manjka še malo, da se s pokojniki objema, veselo pozdravlja.

Vem, da tudi ti veš kako z nami navezati stik,

če ne drugače lahko kadarkoli obiščeš Anglelski dotik.

Če pa sama ne boš našla za to dovolj moči,

prosi sina ali Katarino naj to namesto tebe stori.

Ne bom dolga, saj vem, da varčuješ s svojimi močmi,

a prosim, da javiš, če lahko še kdo kaj zate stori.

Ne bom dolga, saj vem, da mineva tvoj zemeljski čas,

pogrešala bom tebe, tvoj nasmeh, tvoj glas.

Vesela sem, da sem te spoznala

in kdaj v Kamnik h angelčkom odpeljala.

V kolikor boš boljše volje in bolj pri močeh

pa javi, da skupaj podelimo kakšno pesem, moj smeh.

Glavo pokonci, to ni slovo,

še bodo trenutki, ko nam bo skupaj lepo.

Prej ali slej se bomo spet kje dobili,

če ne drugje na oni strani, ko se bomo k izvoru vrnili.

Vem, da odhajaš, naj bo tako,

želim ti srečno pot tja v modro nebo.

Vem, da odhajaš, da se tvoje življenje izteka,

ko to pišem, se mi je orosila veka.

Odhajaš in za sabo puščaš ta planet,

a te smemo še zadnjič, v slovo objet?

INA TAR