V prizmi trenutka,

ki jo zimsko sonce meša

s škripanjem snega pod koraki,

spomin prikliče aprilske barve

daljnega medrečja:

cvetoči mak v kričeče rdeči,

rumene skale, oker stene,

valujoče zelenilo žita,

objem modrine rek,

neba.

Z univerzalnim jezikom

zašepetajo v slikah,

v skrivnostnih besedah.

V šepet se vrivajo nenehni odmevi

starih in svežih zgodb,

ki kot kri poganjajo srce.

Plešoči plameni sedanjosti

se krčijo v jutrišnji pepel.

Semena svetlobe ponikajo vanj

kot posvečeni darovi,

kobacaje

v ribji hoji.

fionapanmor