Dragi Švajo, dragi sosed moj,
odšel si prehitro, življenje je reklo stoj,
sošolec iz B-ja, nadarjeni učenec Matije Čopa,
znanje si črpal iz dna, prišel si do Vegovega stropa,
kot Čopovca soigralca sva zlezla na državni vrh,
držala sva skupaj, čeprav je bil odnos včasih sprt,
kot ekonomista sva slavila naslov podprvaka,
koš v zadnji sekundi, za SEUAŠ sva ostala epska junaka,
v najinem klubu sva vedno ciljala na finalni turnir,
Kranj se ni bal nikogar, mi smo bili košarkarski vir,
Maribor je bil najino drugo mesto, srčno gnezdo,
tu sva spoznala profesionalnost v športu,
bila hvaležna potovanju in igranju v Maricom kotu,
ekipa naju je objela, v dvorano in dom sprejela,
lovorike so krasile Miklavž, v nami je Zdravljica pela,
zaplavala sva tako tudi v reprezentančne vode,
kot cimra na pripravah si delila življenjske zgodbe,
izgubil sem te v članski ekipi Triglava,
poškodbe so te ustavile, nisva več skupaj migala,
zopet sva združila moči v divji ligi,
se borila in jo osvojila, eden drugemu držala figi,
to je bilo najino košarkarsko slovo,
selitev v Koper, rekel si mi...pogumno Sini, sej bo,
počivaj v miru moj šved in pozdravi mi očeta,
obljubim, tvoj memorial bo živel še dolga leta.
zate bi lahko napisal zbirko pesmi ali roman,
tvoj aforizem in altruizem seže na vsako stran.

Sini