Pismo iz kovčka / sonet
Nekoč si rekel, ljubljeni, da pišeš,
da s tem demone svoje prelisičiš
in ves nemir z besedami uničiš.
Da v ognju se očistiš in izrišeš.
Da pesmi pišeš le za mene, dragi.
Da so besede iskrice goreče -
a glej, zdaj moje je srce trpeče,
zmečkano in odvrženo v prtljagi.
Jaz grela sem srčno te, kot poletje,
a ti si vračal mi z dotiki zime -
vse lepo se usulo je kot cvetje.
Zdaj pišem ti. Besede te so rime,
ki rade bi povedale le eno:
V tem kovčku - moje je srce strohnjeno.
Eni so na svetu da dajejo (-mo),
drugi so za to, da jemljejo.
Če dobro opravimo(-š) svojo nalogo (delo),
bodo tudi oni nekoč sposobni dajati.
a ni to lepo?
Lepo si napisala Marija a je
To zelo žalostno. Ne želim ti
Tega res ne, pa tako čudovit
Človek, ženska kot si.
A želim ti čim lepši dan
Tako kot si ga v resnici
Zaslužiš.
Objem Irena
.jpg "Nada")
To je pa tako žalostna pesem, da me je pretresla. A tudi to je del življenja.
Povedno, lepo.
LpL
Hvala vsem , ki ste se z branjem, komentiranjem in izborom
posvetili tej pesmi.
M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
- 18. 01. 2026 ob 11:07
- Prebrano 317 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 209.46