Kar je, je menda iz niča,
vesoljne energije nema priča,
mali svet kot ga poznaš,
lahko k prividom si dodaš,
ko ujamejo se v glavi,
vidiš, kar zavest ti pravi.

Prečudno to je za resnico,
kdo bi stavil na meglico,
vse kar svet gradi,
na odnosih temelji,
najmanjši delec brez vsega,
pa težo misli dalje béga.

Kaj nastane iz nič in kdaj,
to izumlja znanost zdaj,
katere sile so gradniki,
ki manjkajo v skupni sliki,
tako blizu je vsebina njena,
kot je struna ločena od zvena.

Bistvo obstaja brez telesa,
pač telo je iz nečesa,
delec ostaja znotraj prazen,
obstoj mu sreča ali kazen,
naključje vse te štrene spleta,
ali pa nas volja upodablja svéta.

Resnica deluje brez zakóna
kot zrak obstaja brez balona,
spoznanje, da ta svet imamo,
velja, čeprav ga ne poznamo
in ker ne vemo kaj je noter,
še manj razumemo mu smoter.

Ko uzreš nebo ponoči,
misel vprašanja takšna toči,
kaj od tega je resnično,
odgovor znan ni za odlično,
samo Bog ve kako se svet ustvarja,
a radovednež tudi s tem se ukvarja.

RK