Tihi prehodi
Nekje med zadnjim vlakom in prvim jutrom
so vrata, ki se ne zapirajo.
Skozi njih s koraki, podobnimi listju,
ki se sliši šele takrat, ko ga več ni,
hodijo tisti,
ki ne pripadajo ne dnevu ne noči.
Nekateri ljudje ne izginejo,
le skriti so vidnemu polju sveta,
hodijo po robovih dneva,
med včeraj in nikoli,
kjer se besede nimajo kje nasloniti.
Včasih znajo obstati na mestu.
Na dlaneh jim sedi zemljevid poti,
ki se ga nikoli niso naučili brati.
Vsake toliko se dotaknejo skritih žepov,
polnih imen,
ki jih ne želijo pozabiti.
Zvečer se usedejo v tišino kot v star vlak,
ki nikamor ne vozi, a vseeno potuje.
In če jih kdo vpraša, kje so,
se samo nasmehnejo,
ker bi odgovor razblinil edino,
kar jim je še ostalo.
Se me dotika. Lp Caki
Skozi njih, s koraki podobnimi listju,
ki se slišijo takrat, ko jih več ni,
hodijo tisti,
ki več ne pripadajo ne dnevu in ne noči.
Hm, meni se zdi, da so nekateri nepovratno izgubljeni. Čudaki, osamljeni, zgubljenčki .... morda se motim. Morda si mislila duhove, duše, ki tavajo v tem svetu in ne morejo naprej, ker so preveč navezane na ta svet.
Zanimivo napisano. Mal skrivnostno.
Vsake toliko se dotaknejo skritih žepov,
polnih imen,
ki jih ne želijo pozabiti.
Zvečer se usedejo v tišino kot v star vlak,
ki ne vozi nikamor, a vseeno potuje.
Lepa, čustvena pesem.
Objem, M
Všeč mi je, ker je težko razvozlati, koga točno si imela v mislih.
prijazen preobrat v tvoji poeziji
nekatere prejšnje pesmi se nanašajo na brezdomce,
ampak ta je drugačna. Najbrž gre res za duše, katere je omenila KamenaStrela.
nasmeh v pozdrav RA.j.
Hvala vsem za branje in komentar.
Majhna analiza pesmi:
Gre za ljudi, ki niso izginili, ampak so se tiho umaknili. Ne pripadajo jasnim oznakam časa, vloge...
Se še iščejo, nimajo jasnega cilja, vendar gredo naprej.
Molk in nevidnost nista izguba, ampak neka oblika zaščite - tiha prošnja: prosim ne drezajte vame, dajte mi čas...
Vidim, čutim, poznam take.
Včasih jih ne razumem, včasih sem pa ista.
Lažje je obsoditi kot razumeti.
Včasih se zapremo v svoj svet in kot soseda iz hiše čez cesto, kukamo iza zaves, v upanju, da nas nihče ne vidi.
Včasih potrebujemo samo čas, da se umirimo od sveta in tudi od sebe.
Ajdovakaša, hvala za odprt dotik.
Čestitke k pesmi, ki opazi tudi neopazne ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 16. 01. 2026 ob 06:27
- Prebrano 427 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 202.88