Nisva vedela ali je poldan ali pa globoka noč
To je bil juriš na nebo
To je bil požar ki se ga ne da ugasniti
Dokler ne postaneva vroči pepel

Tvoje telo
Tvoja rama in goli vrat
In tisti pogledi ki se ne obračajo stran
So zdaj moje edine posesti in ves moj svet

Hudič naj vzame daljavo!
Hudič naj vzame poti ki te peljejo stran!
Sedem dni nisva bila le dva ljubimca
Temveč cele rase ki hodijo po nekem novem kontinentu

Tisto kar je nekoč bilo
Tako popolno in tako bolno resnično
Nikoli več ne more biti vrnjeno v nič

V meni je eksplodirala tovarna sreče in bolečine
In moje srce je razžarjena masa
Ki te tuli

In te kliče

Jaz sem Trg na Slaviji
Na katerem rdeči tramvaji skačejo iz tirnic
In se zaletavajo v našo stvarnost in v blodeče sanje

Ali je kaj bolj grozno kot sta Resnica in Lepota
Ko je vsak trenutek
Kot rana v mesu ki jo pušča bajonet
In kot toplina sonca ki naju greje iz notranjega strmoglava

Jaz pojem o naših telesih!
O tem veličastnem trku atomov
Brez mej in sramu v globinah dveh nenasitnih morij

O hlapih znoja!
O času
Tem strupenim kapljam
Ki drsijo po stenah sob

Bila si predel čez katerega se prehaja s prsti
In zrak pod razprtimi krili ptice
Zaradi katerega sem muhast
Kakor veter

Bila si moja lepa bolezen
Bila si igrača ki sem se je lahko dotikal
In vozel na vrvi s katerim so privezane vse oddaljene zvezde

Vračam se v vsaki hip
Vračam se v vsak naborek posteljnine
Vračam se v izgubo zraka in v žejna grla

Pojedel sem te kot zreli plod smokve
Pojedla si me kot steblo
Ki se ne je

Naši obroki so bili pogostitve bogov

Naši pogovori so bili pesmi narodov
Pred nastankom prvih jezikov
Ko je beseda
Bila neizgovorjena molitev
Pred silami skrivnosti in neukročene nrave

Ljubezen nas ne objame!

Ljubezen nas hrani
Ljubezen nas požira
In le v ljubezni smo večno lačni
 

Jure Drljepan (JUR)