
Nazaj se vračam po dobro poznano bolečino,
razpeto čez
mŕzek nagib
prežet,
pomočen
v sol,
kruh.
Rjovejo jeziki s ščepcem vlage.
Okoli ust si oblizujejo smetanasto bele packe.
Spletene in poveznjene so v ciklična svetlikajoča preddverja,
ki se iz dneva v dan trgajo na kosme tisočerih pričakovanj.
V njih je del mene.
Vnovič igram vlogo otroka.
Okoli mrgoli precej negotovosti,
in preveč ukradenih
drobtinic
kože,
nians pigmenta,
improvizacij trenutkov,
komponent slutenj.
Vsak potisk v dejanje prisile
je še vedno tak,
kot prvi dan snidenja,
nanizan blèsk,
okoli zaznav
nadete koralde žlahtnih značajev.
Polno je galjótov, ki lomastijo po svobodi izrekov.
Nekdo si v ihti vsakdanjika
oslini zavest,
zapre veke,
pogladi spoznanje,
da se na konice brkov
nasloni
želja.
Le prodreti je potrebno
do oči,
do ušes,
do srca,
do mrča svetlobe
dovolj izurjen,
da lahko
tihe breze recitirajo verze s priokusom povretega vina, cimeta.
Nazaj se vračam
po sonce,
ki je posijalo v jedilnico in na vazo narisalo zanimive podobe.
V porisanih elementih
obstaja določena samozavest,
ki izvira,
sije,
gori,
iz zavedanja,
da nosi vsako živo bitje,
v krvi nekaj izjemnega;
nevidne sveče,
ogenj v kaminu, ki le še tli,
mehkobo jezika,
odstrt košček neba,
pesem,
bajko,
fotografijo,
negativ,
balado v zimi,
mraz,
tiho moč,
ki je nihče drug ne more videti,
a jo lahko vsi čutijo,
odklop in potop v preteklo dobo, vizualizacijo minulega.
Saudade
kot verovanje,
da ugotoviš,
kdaj je vredno določeno stvar začeti in kdaj jo (samo)zaključiti.
Oslinjeni palci in kazalci rok,
prerano spočetje melodij
v kotlih,
vrelcih dvomov,
zapečenih skorjic na kruhu,
poslednjih senc zore,
ki rojijo
zadržujejo dih,
grenko sapo v ustih.
Včasih se ni malikovalo
črne kave,
kakava
in molitev za kalitev drobnih sreč.
Včasih se ni malikovalo
dotikov,
objemov,
da se ni ozrlo madežev,
žalovanj,
imetja,
trenutkov kratkih slav
s pozabo na vse sveto,
drago.
Koliko čudovitih zgodb bi se razprlo,
če jih ne bi odpihnilo skozi pozabljena okna.
In koliko jih še vedno kroži tam zunaj ...
To je življenje,
pod tujimi pogoji,
z lastno močjo
vrtenja časa,
empatije.
Na koncu smo poraženci,
mi še živi,
ki ne vemo
kje in kakšna smrt
nas čaka.
Dobro jutro Jernej,
lepi verzi
obstaja določena samozavest,
ki izvira,
sije,
gori,
iz zavedanja,
da nosi vsako živo bitje,
v krvi nekaj izjemnega;
nevidne sveče,
VŠEČ mi je tvoj izpovedni slog
zelo iskren, pristen
जय श्री राम
imaš občutek za metafizično. ki mogoče tudi rešuje. všeč. čestitke, ob novi zbirki. ne žaluj preveč. jaz si tudi govorim, da je mama del mene, ker koga drugega skoraj nisem imel.
pozdrav v tvoje kraje,
srečno,
m.
Zelo močna in zelo prepričljiva pesem.
Kljub temu, pa bi omenil sledeče: vsi, vsaka, vsak, vse, ..., so navedbe, ki so tako splošne, da verz izgubi moč.
Če navajamo vsi in podobno, potem si lahko zamislimo, da pa to že ni tako pomembno, če ni čisto nihče na »drugi strani». Včasih pa je tudi neverjetno, da bi lahko nekaj pripisali vsem.
Vnovič igram vlogo otroka.
Vse je Negotovo.
Mislim, da je dovolj, če le igraš (igramo) vlogo otroka. Bralec pa se lahko s tem poistoveti.
Vsaka ukradena Ukradene drobtinice
drobtinica
vsak potisk v dejanje prisile (tukaj bi morda lahko vsak tudi ostal)
Vse Polno je galjótov,
da nosi vsako živo bitje, da je v krvi nekaj izjemnega
ki je nihče drug ne more videti,
a jo lahko vsi čutijo,
da ugotoviš, ugotovitev, (Sicer se občuti zmeda, kaj je pesniški subjekt v tem verzu?)
2x: Včasih niso tako malikovali še boljše bi bilo: Včasih se ni malikovalo
da se ni ozrlo madežev, Morda: uzrlo? ni
se uzrlo madežev
To je bistvo življenjae, bistvo – v tej odlični pesmi res
ne rabimo takšno izpostavitev »filozofskega« bistva, saj vsa pesem to sama izpričuje,
če je bralec pozoren.
Na koncu smo poraženci vsi,
vsi mi še živi,
ki ne vemo
kje in kakšna smrt
nas čaka.
Saj vemo, da smo smrti zapisani vsi. In pika!
Zdi se, da sem zapisal veliko, v resnici pa sem le zelo malo izbrisal.
Razmisli.
Pesem pa si že sedaj zasluži, da jo izpostavim! Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, hvala za odličen vsebinsko dodelan in dobernonameren komentar.
V sled zapisanega bi želel določenne stvari popraviti pa jih ne morem, ker je pesem že podčrtana. Lp
Milan, zdravo!
Pesem sem dodelal – popravil ...
Prilagam ti jo spodaj :
Nazaj se vračam po dobro poznano bolečino,
razpeto čez
mŕzek nagib
prežet,
pomočen
v sol,
kruh,
spoznanje.
Rjovejo jeziki s ščepcem vlage.
Okoli ust si oblizujejo smetanasto bele packe.
Spletene in poveznjene so v ciklična svetlikajoča preddverja,
ki se iz dneva v dan trgajo na kosme tisočerih pričakovanj.
V njih je del mene.
Vnovič igram vlogo otroka.
Okoli mrgoli precej negotovosti,
in preveč ukradenih
drobtinic
kože,
nians pigmenta,
improvizacij trenutkov,
komponent slutenj.
Vsak potisk v dejanje prisile
je še vedno tak,
kot prvi dan snidenja,
nanizan blèsk,
okoli zaznav
nadete koralde žlahtnih značajev,
ponjav.
Polno je galjótov,ki lomastijo po svobodi izrekov.
Nekdo si v ihti vsakdanjika
oslini zavest,
zapre veke,
pogladi spoznanje,
da se na konice brkov
nasloni
želja,
vznesenost.
Le prodreti je potrebno
do oči,
do ušes,
do srca,
do mrča svetlobe
dovolj izurjen,
da lahko
tihe breze recitirajo verze s priokusom povretega vina, cimeta.
Nazaj se vračam
po sonce,
ki je posijalo v jedilnico in na vazo narisalo zanimive podobe.
V porisanih elementih
obstaja določena samozavest,
ki izvira,
sije,
gori,
iz zavedanja,
da nosi vsako živo bitje,
v krvi nekaj izjemnega;
nevidne sveče,
ogenj v kaminu, ki le še tli,
mehkobo jezika,
odstrt košček neba,
pesem,
bajko,
fotografijo,
negativ,
balado v zimi,
mraz,
tiho moč,
ki je nihče drug ne more videti,
a jo lahko vsi čutijo,
odklop in potop v preteklo dobo, vizualizacijo minulega.
Saudade
kot verovanje,
da ugotoviš,
kdaj je vredno določeno stvar začeti in kdaj jo (samo)zaključiti.
Oslinjeni palci in kazalci rok,
prerano spočetje melodij
v kotlih,
vrelcih dvomov,
zapečenih skorjic na kruhu,
poslednjih senc zore,
ki rojijo
zadržujejo dih,
grenko sapo v ustih.
Včasih se ni malikovalo
črne kave,
kakava
in molitev za kalitev drobnih sreč.
Včasih se ni malikovalo
dotikov,
objemov,
da se ni ozrlo madežev,
žalovanj,
imetja,
trenutkov kratkih slav
s pozabo na vse sveto,
drago,
ljubo.
Koliko čudovitih zgodb bi se razprlo,
če jih ne bi odpihnilo skozi pozabljena okna.
In koliko jih še vedno kroži tam zunaj...
To je življenje,
pod tujimi pogoji,
z lastno močjo
vrtenja časa,
empatije,
pripadnosti.
Na koncu smo poraženci,
mi še živi,
ki ne vemo
kje in kakšna smrt
nas čaka.
Lp
Škoda, da nisem prej videl, da bi odklenil kar original. Bom uredil, ko pridem domov.
Milan Ž. - Jošt Š.
Ja, zdi se mi, da je sedaj veliko bolj konsistentna.
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Jernej Jager
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!