Daj, poljubi me,

da ustavi mi dih,

posuj malo soli

na ranjeno srce,

stisni mi rebra,

s svojim ognjenim objemom.

Pobožaj mi lase,

dotakni se mi lic,

zašepetaj besedo, dve…

Danes je tu,

za jutri se ne ve.

Utrgaj mi rožo,

poišči mojo dlan,

zazri se mi v oči,

naj telo zadrhti.

Tu sem,

zate zbujena,

zate diham,

zate živim.

Koliko ur – kdo ve?,

je čas pustil minutam,

kdo ve, koliko zgodb

še slišalo bo uho.

Vzemi zadnje,

kar ostalo je,

nedotaknjeno od hitečega sveta.

Daj, poljubi me,

pobožaj mi lase,

dotakni se mi lic,

zašepetaj moje ime,

danes je tu,

za jutri se ne ve.

Anabea