Obožujem oblake, 

težke dežne, ki padajo na moj objokan obraz. 

Žalost v zraku me spominja na moje napake -  

takrat pridejo trenutki, ko preprosto ne vem več, kdo sem jaz. 

A kljub temu vsako jutro pogledam v sonce. 

Sonce je mogočno - bode s svojimi žarki. 

Vsak večer nas spominja na konce ... 

A nam tudi pokaže, da ima vsak konec nov začetek. 

ker sonce vedno znova vzide. 

Vedno je prostor za nov napredek,  

tudi če kakšen lep trenutek uide. 

Pogledam vanj, v njegovo toplino. 

Vedno se najde oseba, ki ostane. 

Tako kot sonce, ki posije z neba in razprši sivino ... 

se zmeša z oblaki – takrat mavrica nastane. 

Zame je sonce znak upanja, 

opomin, da me čaka še en dan. 

In da bo ta dan vreden vsega garanja, 

ker vem, da bo sonce tisto, ki bo vedno držalo mojo dlan. 

Kari