
Meseci hitijo
leta so kar stekla stran
toda danes
danes je čas obstal
iznenada se zavem
to je darilo
izklopim računalnik
izklopim telefon
podam se v gozd
vdihavam mrzel zrak
tik pred zimo
v vijoličnem siju
šelestim po listju
objemam drevesa
božam žameten mah
z žarki vedrine
zrem v večer
preden zaspim
se zahvalim za dar
s slastjo
sem ga užila
Premalokrat si vzamemo dan le zase, med drevesi ...
Ob tvojih besedah sem se zamislila, kako zelo smo se odtujili od narave. Včasih smo živeli v njej in z njo, danes pa si moraš namensko vzeti čas in oditi vanjo ...
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: damjana
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!