V tišini narave
ribe lovim
jezero tiho
in v njem stojim.
Opazujem naravo
ptice skačejo
v vodo na glavo
hitreje ujamejo ribo
kot jaz,
a meni je to le dokaz,
da je z menoj
vse v redu
in da bom sigurno
nekaj danes ujel
in bom lahko
dal v skledo.

Kar naenkrat pa
malo me spreleti –
nekaj pri nogah
začelo je krožiti.
Ni riba, ni veja,
ni čoln, ni list,
ampak žaba debelušna,
pravi mali turist.

Gleda me postrani,
kot da mi hoče rečt:
»Če hočeš kaj ujet,
moraš bolj pri miru bit!«
Jaz pa se nasmehnem,
ker žaba ima prav –
če že narava uči me,
bom bil priden učenjak.

In tako tam stojiva,
jaz in žabec moj,
on čaka na muhice,
jaz čakam na svoj ulov.
Če ne bo nobene ribe,
vsaj zgodba bo ostala –
kako sva z žabo skupaj
dan v naravi »preveslala«.

Tomaž Jevšenak