Sedim za mizo, kava mrzla, poročil za dva predala;

izračuni skačejo iz fascikla, kot bi jih elektrika podžgala,

notifikacije na telefonu zvončkljajo brez prestanka.

Miška napetosti ni  prenesla, od živcev je zbežala  / ali ugotovila,

da tu ni prostora za male glodalce, samo za velike ribe in še večji ulov/

Tipkovnica v rokah edina zvesta, opremljena s pogumom

posluša moja večna, utrujena  “Kaj pa je spet to?”  vprašanja.

Tipkam pobudo kot bi Božičku pisala, ne prosim za darila, le za pojasnila, kdo je odobril vetrnico, ki piha samo v eni smeri — v smeri denarnic vertikalnega profila;

zakaj je v brezvetrju pameti 

vetrnica vredna več kot moje zdravje, voda in okolje —

plus življenja treh izbrisanih sosedov in,

po birokratskem izračunu le še kakšnih dvesto sršenov, 

kar v naši deželici pomeni dodaten plus 'zeleni agendi.’

Poročilo pravi: vse se izvaja po zakonu —  pregledno, jasno,

na papirju nadstandardno transparentno, brez meglic in brez sence dvoma;  

jasno  kot parno kopališče brez vrat, kjer vidiš samo to, kar si želiš, 

in še to bolj slabo — razen če imaš domišljijo kot ministrski proračun konec leta.

Pišem pobudo, da se razkrije resnico tam, kjer se pravi namen in podatki skrivajo v meglo. 

Besede merim kot zlatar gram zlata, kot bi tehtala sumljive izgovore:

“Država je ravnala gospodarno in v javnem interesu.”

Vsako besedo stehtam dvakrat: naj bo trdna, naj stoji tam, kjer jo drži logika,

da dokazi glasneje govorijo od tistih,  ki pravijo: “Draga moja, tako pač je.”

Dodam vljudne pripombe  —  dovolj  prijazne, da preživijo protokol, in dovolj ostre, da ne puščajo dvoma: ne sprejemam omalovažujočega odnosa, kot da državljani ne bi znali šteti milijonov, ki lahkotno poletijo v vratolomne akrobacije, medtem ko mi zgolj godrnjamo. 

Ko končam, zveni kot miks kriminalke, pritožbe in stand-upa.  

So what —  brez humorja bi me volja že minila; 

vsaj nekdo v sodni pisarni  bo dobil malo intelektualnega cardio treninga.

Pobudo pošljem in upam na čudež, da nekdo reši uganko, tršo od sudoka ekspert ravni —

zakaj se pri nas vedno najde nekaj, kar stane trikrat več za pol manj dela,

in vetrnice, ki jih ne žene ne veter ne sila narave, le finančni tokovi, ki tiho naplavijo.

nemesis