
Sliki oživita.
Ona naga,
brez sramu
in idealnih mer,
stopi iz okvirja.
Sončnice sledijo
njeni odprti dlani
v krog.
V čvrstih stegnih je
prvinskost,
neobvladljivost,
samosvojost.
Ujetost v gibe.
Telo brez kosti
se vrtinči, dviguje,
klanja,
predaja, upira,
se mehča in trdi.
Žar divje lepote ...
samo sedaj in nikoli več -
a za vedno.
Nada, dobar dan.
Dva puta koračam kroz pjesmu koju sam doživio kao vrhunsko poetsko djelo.
lpm
V ta megleni dan je zasijalo sonce, hvala obema, pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!