O, kremni sir, ki v mrzlem hramu spiš,
predrami se, ogrej se v tihem dneva hrepenenja;
če čas nam naglo beži, v vročem blisku mikrovalov švigneš ti,
da zmehčaš dušo svojo v segrevanju nežnem.

In parmezan — ta plemeniti sneg okusov —
naj drobec za drobcem pade s svetlega prestola;
česen, v voščeni srajci skrit iz davnih časov,
naj drobno nasekljan vstane in doda jedi svoj okus.

Ko piščančji bo junak prerezan vzdolž,
štirje kosi hrabro stopijo v boj začimb,
s soljo in črnim poprom, s prahom česna v boj
ogrnejo se v plašč poguma.

Medtem zavre mogočna voda v širokem kotlu,
kot morje, ki pozdravlja barko testenin;
v globino svojo sprejme jih z globokim žuborenjem,
da al dente vzplavajo – čvrsti in polni vrlin.

V ponvi pa, kjer olje nežno šepeta,
piščanec se v zlatorjavi ples požene;
kot viteški turnir mu vsaka stran se pozlati,
dokler mu v sred’ ne dozori meso do prave cene.

Tedaj, o ponev, ponovno zablestiš v moči,
ko kremni sir se v tebi tali v svilnat tok;
parmezan se vsuje kakor sneg v noči,
česen doda glas, ki prebudi nam cel obrok.

In ko se vsa ta čarovnija v omako zlije,
ko testenine v njej se kopljejo kot v rajskem snu,
piščanec krasno narezan čeznje tiho zasije —
in jed bogov okronana naj sije v večnem dnevu.

Tomaž Jevšenak