Včasih pozabim,
da sem zgrajen iz prahu in pravil,
pa vendar med prsti puščam svetlobo,
kot da sem bolj foton kot človek.

V trdni obliki samo gostim svoje atome,
tekmovalne delce, ki bežijo
in se vračajo v valovih,
ki jih ne razumem, a jih čutim.

Svet obstaja šele, ko ga pogledam,
prej je le možnost,
nerazpeta struna,
ki čaka, da se je dotakne pozornost.

Sem kot Schrödingerjeva mačka —
živa in mrtva,
resničen in izmišljen,
zaprt v škatlo iz lastnih misli.

Ko odprem pokrov,
vsakokrat izberem novo verzijo sebe,
novo verjetnost,
novo obliko svetlobe.

In morda je to vse,
kar je življenje:
eksperiment,
v katerem zaznavamo
lastno svetlikanje.

Tomaž Jevšenak