Nebo je gladko in sivo, kot oko,
ki se zapira, ko je dolgo gledalo v sonce.

Snežilo bo, sprijeta ozvezdja se bodo
kotrljala po naših hrbtih in se topila na koži.

Ognjemeti bodo.
Naši obrazi ne bodo več naši,

vnetljivi bomo in lahko gorljivi,
ko se bodo iskre razcvetale v zraku.

Na tleh bodo trepetale sence visokih ognjev
in neko dekle bo vso v belem stalo ob poti.

Naslednjega dne stopamo v celi sneg
kot v mehek, nepopisan papir.

Okoli nas stopicajo svetlorjavi psi, igramo se.
Moški in ženska se poljubita pod nekim drevesom,

slišati je kot pokljanje vej v gozdu,
ko se na konicah jezikov topijo kristali,

in debla so še temna in mokra,
votla, kot da se v njih rojevajo mlada vesolja.

Franci Novak