Potoval sem čez kraje z imeni voda,
ki prihajajo in odhajajo, beli studenec, črni potok,
na robu dežele sem prebrodil potok,
v kamnih pod gladino je tlel moder ogenj,
dan je imel obliko sončevega stožca
in njegove sence so šle čez vsa telesa,
dež me je vodil po poti, ko so se v daljavi
spuščale zavese dežja kot monumentalni prividi
v zraku, veter je prinašal nazaj moje srce in telo
in ju sestavljal v drugo telo, ki sem ga gledal
s črnimi, mokrimi očmi, veter je prinesel dol
tudi robove visokih oblakov in slepeče beline
in krhko smrt ptic.
Bleščeče modre luže na poti do slapa so mi vzele oči,
slep sem prišel na visoko planoto,
na obali nekega jezera ob kraju z volčjim imenom
se je ženska preoblačila v kristalno čisto
zeleno vodo v katero sem zaplaval
in bilo je, kot da sem otrok
v njenem telesu.
Franci Novak