Ko sonce v sok limon svoj žar razlije,
in vroča tekočina steče v dlan,
takrat srce rumenjakov nežno bije,
kot zlati stražnik sladkih sanj na plan.

S toplino jih objameš — nežno, z mero —
kot ljubezen, ki je strast in hkrati red,
in zmešaš svet v svilnato si sfero,
da vznikne čar, ki slast prevrača v med.

Nato na ogenj vrneš jih počasi,
da zgoščajo se, kakor rime v spev,
kot pesem, ki iz duše sama rase,
dokler ne vzide njen dovršen odmev.

In ko se ohladi pod folijo tiho,
ostane krema — mehka, za gostijo.

Tomaž Jevšenak