Prebuja se nov dan,

za menoj,

noč neprespana,

s tisoči vprašanj obdana.

Zakaj kako?

Bo šlo,bom vzdržala?

Bom vztrajala,

da dobro te spoznam?

Ali pa od strahu ,negotovosti

 pobegnila bom vstran?

Srce mi kriči:

"Potrpi, čakaj, ne prenagli se!"

Razum mi pravi :

"Spravi proč od njega se."

Bom od strahu ,negotovosti

 pobegnila ?

Bom počakala,

da zares te bom spoznala?

Kaj naj naredim?

Naj potrpim ?

že celih sedem noči,

noč za nočjo s seboj se borim?

Bom od strahu ,negotovosti

 pobegnila  vstran,

ker zajel me je sram?

Sram,da tako hitro

sem predala ti telo,

kakor,da

se na razprodaji  je dobilo.

Tako čudno mi je vse,

tvoj način,

obnašanje.

Ko sva skupaj,

vse skrbi ,

vprašanja,

 izgubijo se

ko odideš,

znova me razjeda dvom,

Dvom,

zakaj ,zakaj  zakaj,kako,

naj vzdržim,ne dvomiti se naučim?

Zakaj,zakaj,zakaj

 čakati moram jaz,

da odločiš se,

kdaj slišala ti bom  glas?

Zberem pogum.

Pokličem te.

Zaželela bi ti lahko noč,

glas tvoj naj bil bi zadnji ,

ki ponesel bi me v sanje.

Kako zakaj je to tako,

bom izvedela to,

preden dvom me bo odnesel?

V samoto se bom spet zavila ,

nikomur več do sebe ne bom pustila.

Za teboj pa samo spomin bo ostal,

spomin,

na   drobtinice tvojega časa,

tvojih nežnosti.

 Predajala sva se ljubezni,

nežni,

strastni poljubi tvoji,

dotiki nežni

so odnesli me od dnevov,

s samoto prežetih ,

v urice strasti bile so odete,

s srečo,

ki privabila solze sreče v oči,

hvaležnosti,

da našla sva se jaz in ti.

Je to res?

Je to samo moja domišljija?

Od želje ne biti sama euforija?

Mi ostal bo res samo spomin,

na čudovite urice obdan

tebe pa odnesel veter,

 od mene vstran,

odnesel kakor glas v eter?

Tisoče vprašanj.

Bo odgovor nanje kdaj mi znan ?

29.11.2013

Miša Topolovec