Mrzlica
Ti, brezmejno prezbrižna,
ki običajno kikirikaš šele po zajtrku,
si morda pozabila (ali pa se nočeš spomniti),
da sem ti tistega jesenskega večera na Mrzlici
v razmehčane, na vse pripravljene možgane
(poleg umetnih rož in steklenice gina)
vsadil tudi vznemirljivo neizbežnost?
Bila si tako polna hrepenenja,
da si pomaknila svoje kalne oči
nekam za šrleča, obdrgnjena ušesa,
zaradi česar se ti je nos podaljšal
vse tja do jecljajočega Maribora,
kjer se je za nekaj dolgih in mučnih trenutkov
predrzno ovil okoli štrleče sablje
pokojnega generala Maistra,
nato pa se je še pravočasno skrčil do te mere,
da se je lahko čez noč ugnezdil
v trupu moje drgetajoče kitare.
Dovolila si mi,
da sem ti na veke narisal zvezde
in v trebuh zatlačil
šop svojih nedokončanih pesmi,
ki si jih nato do nerazpoznavnosti prepojila
s svojimi vzdihi in ovlažila s slino,
ki je tja pricurljala iz tvojih zasanjanih,
vročekrvno razprtih ust,
polnih drobnih in krvoločnih
zajčjih zob.
Zaspala si z glavo v deževnih oblakih,
ki so tik pred jutrom ovili
sivolas vrh Mrzlice
s svojim cunjastim in vsakdanjim tkivom,
ter se (kot nekakšna skorjasta otrplost)
sprijeli z mozoljasto kožo
na tvojem prezgodaj izživetem obrazu
v groteskno in starikavo masko.
S precejšnjo mero previdnosti
sem iz tvoje trebušne votline
izvlekel še vedno trdega
in utripajočega kurca,
te pokril s slovensko zastavo
in si šel v kuhinjo
pogret lipov čaj.
Ko si prišla k sebi,
sem bil že spet orel
in sem iznad smrek gledal dol
skozi tvoje lastne krvave oči
v obtolčeno in počeno zrcalo,
ki si ga nastavila
pod svojo veliko, marogasto in otrplo rit,
iz katere si skušala s tresočimi prsti
izvleči scefran in bradavičast avstrijski kondom,
ki pa je kljub vsemu še vedno dišal po sveži vaniliji.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 19. 11. 2009 ob 09:39
- Prebrano 862 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 140
