Med ritnice noči si zakopal puške, bajonete
nože in vrvi.
S korenom jezika vsajal sokove grozdja.
Izpodrival tišino in praskal ostanke prvih začetkov.
Pogreto studenčico pil iz odprtega izbruha.
Stapljajoče veje na deblo pritiskal.
Potiho klel si v nekem čudnem narečju.
Zvenelo je kot pesem.
Odzvanja še sedaj v mojih bokih.

Odmev si, ki ne najde izhoda.
V pradavne skale se boš izklesal
in mah te bo prerasel, ko boš ostal zakoreninjena slast.

Silva Langenfus