Ej,v monsunsko vlažnem zraku
je zadišala polna luna,
in razprostrla si vročo senco
svojega mišičastega telesa
po posvinjani terasi
nekega kathmandujskega hotela.

V drobovju ti je še kar tlel tisti strah,
ki se je kot dolg, preluknjan in zmečkan zemljevid
vsaki dve leti povlekel z Golanske planote
ali s Sinaja, z beirutskih ulic
in iz vojaške bolnišnice v Jeruzalemu
naravnost v Langtang ali v Pokharo,
da bi se tam običajno strdil
v majhne drekaste koščke bengalskega hašiša,
ki si ga nato skozi svoja izsušena vojaška pljuča
vsesala naravnost v svoje nabrekle sluznice
med dotike in izmike,
med poljube in obljube:
v brbotajočo, rdečo zmes strasti,
neučakanosti in radoživega umiranja.

A veš, da si smrdela kot premočena pižmovka
in tvoje mednožje je imelo slan in krvav okus
po mrtvih Palestincih!

Ko sem ti grizljal uho,
si pognala svoje spomine
skozi mojo napeto hrbtenjačo
kot rafal skozi cev
svoje avtomatske puške.

Kazalec tvoje desnice,
trd od večletnega pritiskanja na sprožilec,
je spolzel vame
z isto čudovito naglico,
kot drsne bajonet
skozi hropeče grlo
na tleh ležečega ranjenca.

Ko sem te potem nasadil od zadaj,
si mi med stokanjem pripovedovala o mrtvih dečkih,
ki si jih nekega vročega popoldneva
nehote postrelila med boji
v porušenem beirutskem predmestju.

Takrat si bila prvič ranjena v srce,
ki ti je po tistem še večkrat zbežalo
iz prsi nazaj med bela in varna ostenja
domačega kibuca,
med datljeve palme
in v žuborečo tišino
zvezdnatih izraelskih noči.

Najbrž si zato najraje fukala
na terasah visoko pod brezbrižnim nočnim nebom
med subtropskim ali tropskim zelenjem
in ob umirjajočih zvokih
enolične pesmi škržatov
ali drugih ustreznih žuželk.

Vsakokratnega žrebca si preudarno izbrala
izmed tistih, ki smo znali
prizanesljivo prisluhniti
toploti tvojih ognojenih ran
in sluzastemu šepetu
majhne in nagajive smrti
v tvojem pohotnem naročju.

Ko sem izbrizgal vroče in gosto seme
po tvojih čvrstih bedrih,
sem v vsaki kapljici,
ki se je kot drobcen, nagajiv biser
zalesketala na tvoji ustrojeni židovski koži,
videl začudene obraze palestinskih dečkov,
ki ne bodo nikoli izvedeli,
kako opojno lahko diši
sol njihovih gladkih,
umirajočih teles.

Dani Bedrač