Ljubim te tiho,
ko jutranji veter šepeta med drevesi,
ko modrina rose se nežno dotika tal.

Tvoje kostanjeve oči
so kot skrivnostni divji gozdovi,
v katerih se izgubim in najdem hkrati.

Nežni poljubi
so tihe iskre, ki grejejo srce,
moji nežni dotiki
so melodija, ki jo sliši samo tvoja duša.

Nežne besede
odmevajo kot ptičje pesmi ob zori
in vsaka, ki jo izgovorim,
te boža po roki, ko objeta čakava zoro,
ko svet postaja samo najina skrivnost.

Ljubim te tiho —
v vsakem utripu srca,
v vsakem dihajočem trenutku,
v vsaki svetlobi, ki tiho pride in gre.
Zjutraj.

Dejan Živko