Izgubljene sence
Na robovih vetra
Lovijo metulje

Speče sanje
šepet prahu
Utapljajo v večnost

Svetloba se skriva
Ne pred temo
Pred spominom
Pred dotiki
Ki so bili preblizu neba

V sijaj razpok
Se izteka ljubezen
In voda se uči goreti

Pod plazovi porazov
Žarijo kristali
Negoreče krogle upajo
Da bi se stopile v solzo
V ime ki ga nihče ne omenja

Iz tišine svetleči kriki
Razpirajo zrcala iskrenih oblik
Razločni obrazi dvojine
Ki si delijo isti dih
Isti konec in začetek

Takrat
Ko se vse zlomi v svetlobo
Ostanem tam
Brez poti in sence
A poln njenega pogleda
Kot zadnji kristal
Ki gori v meni
Ko se nebesa lomijo na pol

Matej_Krusic