Vinsko omaro? Ali še raje tisto, za frizerje?
Popusti Črnomesečja so se ju dotaknili: prve in druge.
Čakajoč širitve obzorja ugotovim, da drugih ni na razprodaji.
Nekam pa namreč moram čimprej odliti sosedov gnev - skisano juho.

Kar takoj si sebe pohvalim, da še ne znam zdraviti. Nisem zdravnica.
Predpisujem, kajpada, smele recepte za vljudno opravičilo,
oris iskrenja, kekse brez pomake, pametno iskanje.
Ugajalca. Prevajalca. Žar za roštiljado. Izbornih - ID konfliktov.

Pesem ali Sonce? Kateri dlje ostane?
Do slavja. Kako malo je potrebno za učinkovit konec časa.
Primež ovija srce, ki si ga Ti oprezno zdresiral;
praviš, do poslednjega utripa žile, ki napaja moje opeharjene misli.

Čeprav je srajca sveže preoblečena, dete glasno zaznava
maslene rogljiče, raztopljene v mlekovodih. Vabilo k spokojnosti.
Pokliče rezko, da použije materin umami. Ona kinka. Tudi jaz.
V medlem spraševanju sebe. Sem še tu? Sem že tam?

Prolaktin in oksitocin praznita cisterne v potomčeve naslade.
Praznita misel, zaklepata budnost, odpirata polsen in z njim vprašanja.

Je res čisto vsak smeh vreden pol zdravja?
Androidnost lahko prehaja možgansko bariero?
Znajo kompulzivni škrtuhi kdaj pustiti napitnino?
Ima moje mleko vseh pet okusov? Tudi žmoht?

Naj jutranjemu hladu grem odpirat okna ali vrata?
Se um lahko odloči modro namesto mene?
Kako je megla vdrla v hodnik, če pa zunaj piha veter?
Zakaj po štiridesetem lasje hitreje rastejo?

O, ja! Ne! Siv narastek na temenu pa menda ja ne laže z osmimi centimetri v samo treh mesecih?
Zakaj je v kuhinji luč? In kaj so spet naredili z devetim planetom?
Ali hčerko še vedno nosi luna, mene zvezde, moža pa galaksije?
Bi lahko kaj brezveze zakomplicirala v ritmu gnetenja testa? To znam. Brez recepta.

Pozibavanje polsna mi žugajoče mršči čelo.
Gubanju kože se po novem zdi, da preveč razmišljam.
Piskanje pa me prebuja in naznanja, da je gotov vonj pečenega kruha
Resničen. Kot Andromeda in črna snov.

Maša GL