s težavo vlečeš besede z jezika
padajo k ribam v brodišče
proč od valobrana

trudiš se izpljuniti
še zadnje črke vejice in pike

frčijo po tleh med luske
zaudarjajo po skušah
na trnkih pred črno luno

vsa žareča
z zlatom na temenu
se nenadoma pojavi ona

z jezikom ji opletaš ob ušesu
rad bi dahnil o izbranki
a ne moreš

sedeš na trinog
in napeto opazuješ plovec

Janez Dreu