Očetova beseda iz leta 1974,
češ, s tebe ne bo nič, mulc,
ga je globoko zaznamovala.

»Kot ni bilo nič iz tebe, a ne, ati?«
si je mislil.

Da ne govorimo o materi,
neizživeti gospodinji,
ki je lonce umivala s solzami,
ga stiskala k sebi,
sramotila pred sošolci,
mu v kali zatrla moško seme
(Rad je bral Cankarja.)
in mu slabe vesti nosila kavice in tortice in ga,
medtem ko je mož žganje kuhal,
redila s sladko pozornostjo,
dokler si nekega dne ni rekel,
da ima dovolj,
in tudi on postal mož s prisrčnikom,
ki ga je zvesto tolažil kot pes in mu vlival pogum,
da si je upal ljudem gledati v oči,
dokler si nekega dne ponovno ni rekel:
»Dovolj!«
in napisal knjigo
"Tudi moški jočejo"
in v zanosu priznal,
da je ranjen v svoji esenci,
zaradi česar je postal močnejši, trdnejši.

In se je vabil na radijske postaje,
v knjižnice na (samo)pogovore,
in je pravil, da je ...

Kaj sem?

(Nekdo ga je ozmerjal,
da je razvajena tožibaba nafilana s hormoni iz piščancev, vzrejenih v baterijski reji!)

Reji reji reji ...
je odzvanjalo v njem.

Prekinil je turnejo,
ukinil svoj profil.
718 neprodanih izvodov je romalo v star papir.

Pogledal je v nebo
in prvič poslušal in slišal tišino.

Prvič.

botermesec