Samotnost v tretjem redu,
hladne ulice kot kovinski žarki,
moji koraki merijo njeno odsotnost.

V vetru se preklapljajo spomini — binarni utrip srca,
semantika dotika izginja v megli,
iskanje njene topline kot oscilacija brez povratne zanke.

Ulice šepetajo protokole večnosti,
luči kot piksli izgubljenih obljub,
jaz — RFID čitalec, dekodiram njen vonj v praznini.

Temperatura pada linearno, čustva nelinearna funkcija,
v vsaki frekvenci upanja iščem njen resonančni ton,
da bi vzpostavil zanko in povrnil tok njenega smeha.

Tretji red hipoteze: če dotaknem spomin,
se bo hlad raztopil v nedefinirani entropiji?

Ali bo samo ostal algoritem hrepenenja, brez rešitve?

Dejan Živko