V spanju si mizaril, Noe, v spanju!
Orokavičil si se za sokole
in ribam z lutnjo zapiral
lačne, mehurjaste oči.
In čakala te je:
čakala te je onkraj hrepenenja
vsem tvojim domislicam navkljub!
Si takrat, ko ti je les razžiral dlani,
vedel, kaj ji boš zapel ob vrnitvi?
In s katerim kamnom se boš morda ubil,
ko bo zemlja vsesala vse tokove
tvoje poganske poplave
skozi škrlatne, utripajoče aleje
v katakombe svojih prstenastih lobanj?
Z nakanami si mazilil oljke
in med bledimi, mastnimi prsti
ti je spolzelo vsaj tisoč večerov
in trikrat toliko zvezd.
In takrat se je vrnil tvoj golob:
brez perja in upanja,
brez sence sramu
in brez očitkov:
črn, nečitljiv ptič
(tvoja lastna senca)
s srcem v suhem gobcu.