Pil si temno mleko zvezd,
neuslišani, skrivnostni starec
in na vlažna, prstena tla
tujih prenočišč
dan za dnem
in noč za nočjo
polagal utripajoče ožilje
svojega ptičjega srca.
V tisočerih templjih
si vedril z romarji in mornarji
in skupaj z njimi
dan za dnem
in noč za nočjo
preziral odsotnost
nikoli izrečenega.
Bival si v kamnu in šepetal vetru,
prežet z vonjem smole in mahu.
Hodil si po živem steklu,
ti, vrvohodec in zvezdogled!
In glej:
dan za dnem
in noč za nočjo
so ti vnetljive psice
pohlepno lizale ogenj
z nabreklih stopal.
Je morda že čas, da obmiruješ
in še zadnjič raztrosiš svoje zrnje
po brazdah tistih dišečih njiv,
ki jih nikoli nisi utegnil
povsem razočarati?